Izkušnje v tujini kažejo, da so mnogi delodajalci s skrajšanjem delovnega časa (ob nezmanjšanem plačilu za zaposlene) dosegli še večjo učinkovitost kot z zdajšnjim polnim delovnim časom.

Zaradi ohlajanja gospodarstva in manjših naročil, bodo po napovedih nekatera naša podjetja (začasno) skrajšala delovni čas. To je priložnost, da delodajalci temeljito razmislijo tudi o povezavi delovni čas in starejši zaposleni. V Sloveniji namreč starejši delavci predstavljajo vse večji delež zaposlenih in delodajalci morajo delo in delovno okolje prilagoditi njihovim zmožnostim.

Ker skrajševanje delovnega časa pomeni, da bo za enako delo na voljo manj časa, je seveda treba optimizirati delovne procese, odpraviti časovno neproduktivne prakse in uvesti druge sistemske izboljšave s trajnim učinkom, ki omogočajo, da se v manj časa naredi ne le enako, temveč celo več.

To je sicer precej v nasprotju s prepričanjem mnogih delodajalcev, tudi pri nas, da se večja učinkovitost doseže le s podaljševanjem delovnega časa.

Mnoge raziskave potrjujejo, da lahko storilnost zaposlenih kljub enemu prostemu dnevu v tednu več poraste, celo do 20 odstotkov, zadovoljstvo zaposlenih, ki ga sicer ni mogoče ovrednotiti s številkami, pa se okrepi.

Preživeti čas na delovnem mestu ni vedno prednost

Južna Koreja je odličen primer: čeprav je v njihovi družbi dolg delovnik skoraj del družbene kulture, ostajajo kljub temu blizu dna lestvice produktivnosti dela, ki jo meri Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Podoben primer je Grčija, ki ima enega od najdaljših delovnih tednov v Evropi, a kljub temu pristanejo na dnu omenjene lestvice, ki meri razmerje bruto domačega proizvoda in ur delovnega časa.

Celo na Japonskem niso zadovoljni s svojim razmerjem produktivnosti in dolžine delovnega časa, zato razmišljajo, kako se upreti prevladujoči kulturi zelo dolgega delovnega časa, ki ni sorazmerno produktiven. Tako Japonci aktivno zavirajo nadure, zatekajo se tudi k nenavadnim ukrepom, kot je izklop luči ob koncu delovnega časa – vse z namenom, da bi zaposleni preživljali manj časa na svojih delovnih mestih, in v upanju, da bodo tisti čas, ko bodo v službi, ustvarili več.